Iz šole sem hodil domov mimo šolskega igrišča, kjer je štiri leta starejši brat Izo (po njem sem dobil vzdevek Čiro, kajti najprej so pravzaprav tako klicali njega) s kolegi igral košarko. Vendar mi nikoli ni dovolil igrati z njimi. V tistem času je bilo ustanovljeno športno društvo Polje, pa je spet on nasprotoval moji vključitvi, češ da je to neresno in da ni prava stvar. Za šolsko ekipo sem igral košarko, ampak tekmoval sem tudi v teku na kratke proge, v metu krogle, v skoku v višino…V osnovni šoli sicer nisem bil dolgin; zrastel sem šele v sedmem, osmem razredu. Na koncu sem starše prepričal v to, da so mi dovolili včlanitev v športno društvo Slovan. Tam sem se prvič zares srečal s košarko. Z nekaj treningi sem si priigral tudi »dovolilnico« za igranje z bratovimi kolegi na šolskem igrišču po pouku…

S Čiletom, Iskro, Mačkom, Denijem, Kuharjem, Rajkom, Dragijem in bratom Izotom smo ure in ure preživeli na igrišču, v kavbojkah in starih copatih. Košarka me je tako zastrupila in mi zlezla pod kožo, da sva z Bojanom (op. Bojan Sovorov) sredi poletja igrala košarko 1:1 čez celo igrišče, do 50 ali 100. Res smo imeli radi košarko.

Sprva niso bili preveč navdušeni, že zaradi vožnje z avtobusom in poznih treningov; če sem imel dobro vezo, sem v eno stran porabil dobro uro, zato sem vedno pogosteje uporabil kar kolo. Vendar sta me starša vseeno že od začetka spremljala na tekmah, me spodbujala; predvsem pokojni oče. Danes vidim, da sta bila pravzaprav name kot na košarkarja zelo ponosna, ker sta videla, da sem poleg rednih treningov veliko in trdo treniral tudi doma (s peskom sem napolnil vrečke, si jih zavezal na noge ali okrog pasu in delal s kolebnico). Včasih je bil fitnes pač bolj nedosegljiv…Zelo rad sem tudi tekel v hrib.

Mama še danes prek TV zaslona spremlja košarkarske tekme in zraven včasih prav »sočno« navija. Starša sta stalno omenjala šolo; osnovno šolo sem izdeloval zlahka, v srednji šoli sem prav tako dobro delal in se nato vpisal na geodezijo, ki je nisem končal. A ne zaradi pomanjkanja časa, pač pa bolj zaradi lenobe. Kljub treningom dvakrat na dan in delu preko študentskega servisa bi faks lahko končal, vendar…ustavila me je matematika, sicer moj najljubši predmet.

Bogdan Lomšek, na Slovanu. Spominjam se ga kot zelo strogega, na treningih sem včasih celo jokal, se zaobljubil, da bom nehal trenirati, vendar sem imel očitno preveč rad košarko. Tudi nisem zato razmišljal o menjavi kluba, kot to danes počnejo mnogi mladi košarkarji. Očitno je bil pravi preizkusni kamen zame in še danes sem mu hvaležen za njegove »ponovi, ponovi« in »še enkrat, še enkrat«, ker je to edina pot. Ni instant recepta za uspeh v športu.

Omenil sem že Bogdana, ki mi je res dal osnove – biti vztrajen, delati, delati in še enkrat delati. Če bi pa zdaj izpostavljal koga posebej, bi vsem ostalim naredil krivico. Vsak trener je v moji igri in načinu razmišljanja pustil pomembno sled. Od vsakega sem vzel za svoje tisto, kar sem takrat potreboval. Igralec se skozi leta sestavlja in dopolnjuje kot mozaik…to ga bogati in dela »kompletnejšega«. Imel sem tudi trenerje, mlajše od mene. S tem nisem nikoli imel težav. Trener je trener, igralec pa igralec. In trener ima vedno prav – tudi, ko nima. Eden od njih je nekoč rekel, da če vsi delamo slabo, in če to slabo delamo dobro, na koncu izpade dobro.

Mnogi mlajši trenerji so danes prehitro preobremenjeni z rezultatom, premalo pa zahtevajo od igralcev. Ti so zato na igrišču, da garajo. Je pa res, da je danes z mladimi igralci težko delati, ker mislijo, da če so dve uri gledali NBA po televiziji, da so tem pogoltnili že vso znanje o košarki, in da je garanje brezveze. Pa ni. Tudi če tehniko perfektno obvladaš, če «v nulo« poznaš vse možne akcije, je treba to na igrišču izvesti – vedno hitreje in vedno močneje. In zato je potrebno biti pripravljen.

Zlom ličnice, nešteto arkad, kolk, gležnji, kolena, ramenski obroč, prsti na rokah…poškodb je bilo veliko, a k sreči mi nobena ni preprečila nadaljevanja igranja. Poškodbe so pač sestavni del športa.

Poslušal sem zdravniška navodila, ob tem pa se skušal čim prej vrniti na igrišče. Običajni zvin gležnja pač ni razlog, da ves mesec ne treniraš. To ve tudi vsak športni zdravnik. Poškodbe pa so še pogostejše, če ne treniraš redno; telo ni pripravljeno na obremenitve in hitreje se kaj zgodi.

Danes čutim sledi svoje kariere, vendar sem skušam kljub temu čim več rekreirati.

Discipline, vztrajnosti, optimizma. Znati deliti in delati v skupini, se prilagoditi in biti korekten. Znati zmagovati in izgubljati, pa ob tem ostati takšen, kot sem.

Poleg tega imam veliko poznanstev, nekaj dobrih prijateljev iz sveta košarke. Druženje z različnimi ljudmi ti zagotovo da širino in odprtost. Zaradi košarke sem lahko videl dobršen del sveta…vse to te zaznamuje.

Da sem našel in obdržal cel kup prijateljev, ne samo v Sloveniji, tudi izven nje. Da sem znal biti dovolj korekten, da nisem prizorišč zapuščal z zamerami in si s tem zapiral vrat. Na igranje v prvi jugoslovanski ligi, ki je bila takrat najbrž najmočnejša liga v Evropi. Da sem igralnega staža nabral za 27 let; igral z in proti dvajset let mlajšim igralcem.

In tu, ko sem videl, kakšni so mlajši igralci, se mi je porodila želja biti trener. So me pa ti, takrat soigralci, opremili s pomembnim znanjem o načinih, kako blefirati in o tem, kako prelisičiti trenerja. Tudi mi smo to kdaj počeli, vendar pa smo ob tem tudi trdo oddelali treninge.

V zadnjih letih igranja sem že treniral mlajše igralce. Ko sem kariero zaključil, se mi je zdelo, da bi to znal dobro početi. Hotel sem delati to, a biti ob tem neodvisen, »sam svoj šef«. Danes v klubih mnogo niti žal vleče le denar, vodstva imajo bolj malo potrpljenja s trenerji in igralci, hočejo rezultat takoj, zato brezglavo menjavajo igralce in trenerje, ob tem pa nezadržno pada kvaliteta košarki.

Prijatelj zdravnik, Samo Slokan, je bil tisti, ki me je v šali vprašal, če bi odprl košarkarsko šolo tudi za takšne, kot je bil on. Za takšne, ki imajo radi košarko, pa so premajhni, prepočasni… Pri tem me je tudi podprl in me podpira še danes. In hotel sem dokazati, da lahko košarko zelo uspešno igrajo tudi takšni. Mislim, da mi je uspelo.

Šolo košarke sem odprl za vse igralce. Zahtevam le odgovornost in resnost. Mnogi med njimi želijo košarko igrati, vendar ne na vrhunskem nivoju. A če se med njimi najde kdo, ki izstopi, mu bom vedno omogočil pot naprej. Prvi mu bom povedal, da je prerastel okvire našega društva in mu svetoval, kako naprej, če bo nasvet hotel. Ni mi všeč, da mnogi že dvanajstletnikom govorijo o njihovi perspektivnosti in jih kujejo v zvezde, ob tem pa jim »pozabijo« povedati, da moraš za uspeh dolga leta trenirati in se odpovedovati marsičemu, pa tudi kdaj biti ob pravem času na pravem mestu – imeti srečo. Trdim, da delo naredi igralca, ne perspektivnost.

Da, seveda. To je neločljivo povezano. S tem je prav toliko dela kot s samo košarko. Otroci so danes veliki individualisti in nenavajeni vztrajati; gledajo na svojo trenutno korist in zadovoljstvo, le malo pa so pripravljeni potrpeti in delati v dobro ekipe. Seveda to velja za mnoge, ne pa za vse. S tistimi starši, ki to sprejmejo,odlično sodelujemo. Drugi pač odidejo drugam…

Že od samega začetka, haha. Itak se je bilo treba najprej prebiti z nekoliko drugačno miselnostjo in najti »svoj prostor pod soncem«.Mnogi so dvomili, a tega se nisem bal.

Najtežje se soočam z nelojalnim nagovarjanjem otrok, da naj iz naše »slabe, neresne« šole prestopijo kam drugam. To je nekorektno in kaže na pomanjkanje kulture in samozavesti tako govorečih, hkrati pa zelo neodgovorno do otrok.

O financah ne bi…danes ima večina klubov težave s tem. Morda mi je nekoliko težje zaradi tega, ker vse delam sam, a se najdejo ljudje in podjetja, ki razumejo moj način dela in nas pri tem pomagajo. Lažje pa nam je morda zato, ker nismo obremenjeni z rezultati in pritiski »od zgoraj« in ker delamo skromno, a dobro.

Pa saj gremo vsako tekmo na zmago, a pomembno je, da dobro igramo, četudi potem izgubimo. Pomembno mi je, da je trdo delo na treningih nagrajeno z minutažo, da vsi otroci, ki redno trenirajo, tudi igrajo. Na tekmah zahtevam odgovornost in pravi pristop. Zadovoljen sem, če dajo igralci na igrišču vse od sebe; to zahtevam, ne zmage. In to sponzorji in podporniki, pa tudi starši, vedo. Še enkrat: zahtevam pošten odnos, ne zmage.

V že zgoraj omenjeni miselnosti.

V zelo dobrem sodelavcu Aljažu Dakoviču; v njem sem našel somišljenika in človeka, ki je izvrsten pedagog. Ima posluh za otroke in tapravi »občutek«, poleg tega pa odlično dela na parketu.

Poskušam vzgojiti trenerje iz svojega društva, ker mislim, da so ti že prepojeni z našo miselnostjo in je potem manj težav z usklajevanjem mnenj. Letos se bo v trenerskem delu preizkusil tudi naš igralec Goran Pjević, ki ima prav tako srce za otroke, poleg tega pa je velik košarkarski entuziast.

Dobro sodelujemo tudi s starši; nekako smo se brez besed dogovorili, kje se konča njihova starševska vloga in kje se začne moja trenerska.

V veliko zadovoljstvo in veselje so mi najstarejši člani društva, fantje, ki ne morejo več igrati za mladinsko kategorijo, pa so – kljub temu, da članske ekipe nimam – ostali v društvu. Redno trenirajo, vodim jih v regionalni ligi in so nasploh dobra klapa z zdravim jedrom. Kot novinci v tej ligi so v prvem letu sodelovanja osvojili tretje mesto in, najpomembnejše, nagrado za fair play. Ostajajo v društvu in so odlličen zgled mlajšim, ki prihajajo za njimi.

Naj ne pozabijo na šolo. Šport je neke vrste loterija; nikoli ne veš, kdaj pride poškodba, in izobrazba v takem trenutku pride še kako prav. Dejstvo je tudi, da jih le peščica lahko od košarke živi vse življenje. Danes kariera povprečno traja deset let. Kaj pa potem? Nekaj je treba začeti delati. In zato potrebuješ vsaj izobrazbo.

In naj trenirajo. Naj ne zaspijo na obljubah o perspektivnosti in na starih lovorikah, pač pa naj se vedno trudijo biti še boljši. Nihče te ne vidi, ko treniraš. Velikokrat moraš znati reči ne kinu, obiskom in zabavi. Predvsem pa mora igralec, ki želi uspeti, delati poleg rednih treningov še sam. Vsak dan. Danes trenerji nimajo časa niti potrpljenja delati z vsakim posebej. Na parket moraš priti pripravljen.

Košarko lahko pravzaprav igrajo vsi. Poznamo odlične košarkarje nizke rasti in tudi tiste dolgine, a višina ni najpomembnejša. Važno je delo, občutek za žogo in igro, značaj, prava priložnost…

Moje mnenje je, da kvaliteta košarke pada. Zaradi rezultatov »uvažamo« tuje igralce, s svojimi pa ne delamo dovolj in jim ne damo priložnosti. Imamo pač manj številčno bazo kot mnogi drugi narodi in mnoge slovenske mlade igralce zatremo v kali, na njihovo mesto pa postavimo tujce, ki bodo itak slej kot prej odšli drugam. Igralce prehitro ocenjujemo in »spredalčkamo«; nekaterim to stopi v glavo in pozabijo na delo, drugim pa ne dobijo niti priložnosti.

Treba je modrosti, da nam ni potrebno biti vedno v vrhu, ker to ni realno. Manjka nam potrpežljivosti, da počakamo na pravo priložnost. In manjka nam vztrajnosti, da bi med tem dobro delali.

Važno je, da odgovorni igralcem uredijo osnovne pogoje (zavarovanje obstoječih pogodb, dober program, podporo). Sam upam na dobre igre; ne želim napovedovati, to je vedno nehvaležno početje.

Narava mojega dela je vezana predvsem na šolski koledar. V sezoni, med septembrom in junijem, ko potekajo tekmovanja, so le redki vikendi, ko sem prost. Moje delo med tednom poteka v popoldanskem času in domov se vračam v večernih urah. Na to je družina navajena in me na poteh in tekmah pogosto spremlja. Tako smo vsaj skupaj. Zato pa imamo več časa med počitnicami, ko večino časa preživimo skupaj- ali ob delu na različnih taborih ali pa ob morju in v hribih.

S prvega zakona imam sina in hčer. Urša je končala srednjo šolo, Jure pa igra v domžalskem Heliosu. Treniral sem ga že od malih nog, ker je kmalu začel kazati veselje do košarke. S petnajstimi leti je odšel igrati od nas v Domžale. Tudi zdaj nas, če se le da, tja pelje pot na tribune ali pa le na kratek obisk.

Z ženo Majo imava sedemmesečno hčer Meto (rojeno februarja 2012), ki se zaenkrat še boji košarkarske sirene. Ko se bo znebila tega strahu, bo seveda redna gostja na tekmah.

Z Majo, ki je učiteljica, dobro sodelujeva tudi profesionalno. V času počitnic sodelujeva pri izpeljavi društvenega košarkarskega tabora, planinskega tabora v kraju in na letovanjih v okviru ZPM Maribor.

Igram košarko (se smeje). Igram za veterane Maribora, sicer pa se odzovem tudi na povabila kakšnih drugih veteranskih ekip za nastope na turnirjih ter evropskih in svetovnih prvenstvih. Lani sem bil v Braziliji…

Rad kolesarim in hodim v gore, vendar je to dvoje trenutno »na čakanju« zaradi Mete. Nekoč sem rad tudi tekel, danes mi pa poškodbe tega ne dovoljujejo več. V počitniških dneh rad šotorim; hotelov sem se skozi kariero kar precej »najedel«.

Sicer pa kakšno prosto urico rad izkoristim tudi za poležavanje pred televizijo, rad pogledam kak dober film in poslušam reggae. Berem ne preveč rad, strašno rad pa vem, da berejo meni. Pravljice.

Dobro. Lepo sem bil sprejet, večjih težav zaradi porekla nisem imel. In mnogo vicev vem zato na račun Ljubljančanov…V čast mi je, da igram za veterane Maribora; to veliko pove. Se pa po skoraj dvajsetih letih tukaj počutim že domače.